Uvod Prva pomoč je direktna zdravstvena oskrba, ki jo prejme ponesrečenec ali nenadno oboleli na mestu dogodka in v čim krajšem času po samem dogodku. Prva pomoč je nudena z enostavnimi pripomočki in improvizacijo, ki traja vse, dokler ne prispe strokovna pomoč. V Republiki Sloveniji je z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju vsakdo dolžan poškodovanemu ali bolnemu otroku v nujnem primeru po svojih močeh in sposobnostih nuditi prvo pomoč in omogočiti dostop do nujne medicinske pomoči. Namen priročnika je, da pomagati staršem in vsem, ki so v stiku z otroki pri nudenjo prvve pomoči. Skozi priročnik, se lahko vsak nauči o ključnih ukrepih in značilnostih posameznih stanj, ki zahtevajo hitro in premišljeno ukrepanje. Vsak izmed nas se je ali se bo nekoč znašel v situaciji, ko bo nekdo v bližini potreboval našo pomoč. Večina ljudi v takem trenutku razmišlja, ali bi poškodovancu nudili prvo pomoč, ali bi le opazovali in prepustili nudenje prve pomoči nekomu drugemu. Na tak trenutek moramo biti pripravljeni že vnaprej in biti odločeni, da bomo pomagali bližnjemu in mu nudili prvo pomoč po najboljših močeh z znanjem, ki smo ga osvojili ter ga obnavljamo redno. Razumevanje vašega malčka Prve besede so velik mejnik vsakega odraščajočega otroka. Večina otrok do nekje prvega leta spregovori vsaj besedi mama in dada. Več kot očitno je, da s takšnim besednim zakladom težko uspešno in razširjeno komunicirajo s svetom okoli. Na srečo je narava poskrbela, da tudi otroci pokažejo, ko potrebujejo pozornost ali pomoč. • JOK: je najučinkovitejše orodje sporazumevanja vsakega otroka. Z njim bo opozoril nase, sporočil, da je lačen, da se je nečesa ustrašil, ko ga nekaj boli ali, da nas potrebuje. ◦ Glasen, neprekinjen jok nas bolj napelje na lakoto, strah ali poškodbo. Lahko, da otrok na ta način tudi samo išče pozornost. ◦ Tiho oz. tišje jokanje, jok med katerim otrok deluje zaspan in jok, ki se pojavlja pogosto in ga je težko razložiti pa je znak, da moramo postati bolj pozorni. ◦ Tudi otrok, ki ne joka nam lahko na ta način nekaj sporoča. Pretirana zaspanost, momljanje in neodzivnost otroka na dražljaje, ki bi ga sicer spravile k jokanju, so lahko znak tudi zelo resnih stanj. • GIBANJE: (veselo miganje z rokami in nogami) je dober pokazatelj zdravstvenega stanja naših malčkov in malčic. Zmanjšano gibanje z eno ali z vsemi okončinami in glavico nam lahko kaže na spremembo zdravja. • OČI IN STIK Z OKOLICO: Ko otroci ne spijo, zvedavo gledajo okoli sebe. Če otrok na dražljaje ne odreagira ali le na kratko odpre oči, ob tem pa za neodzivnost ne najdemo logične razlage, je pravilno, da za nasvet povprašamo zdravnika • DIHANJE: normalno je, da otroci dihajo z večjo frekvenco, kot to delamo odrasli. Poleg hitrosti dihanja, smo pri otroku pozorni tudi na zvoke, ki spremljajo dihanje, znake naprezanja ob dihanju in v skrajnem primeru spremembo barve kože. Težave z dihanjem vedno naznanite zdravniku, saj imajo otroci manj rezerve kot odrasli in so hitreje v težavah. TPO in AED Oživljanje Vsi, ki so se naučili TPO odraslih ali oživljanje samo s stisi prsnega koša in nimajo posebnega znanja o oživljanju otrok, lahko uporabijo te postopke, saj je izid namreč še slabši, če ne naredijo ničesar. Vendar pa je bolje, če pri oživljanju otroka izvajamo tudi vpihe, zato je potrebno prilagoditi TPO odraslih in izvesti pet začetnih vpihov, ki jim sledi ena minuta oživljanja, preden kličemo pomoč. Ko pristopamo k otroku, ki potrebuje pomoč sledimo korakom DRABC oziroma doktor abc, kar pomeni Danger, Response, Airway, Breathing in Circulation. Po slovensko VODDO kar pomeni varnost, odzivnost, dihalna pot, dihanje in obtok ali ocena znakov življenja. 1. Tuki pride algoritem slika, ki ji naredi ANŽE Kdaj kličemo na pomoč? Za vsakega, ki rešuje dojenčka je zelo pomembno, da dobi pomoč ob kolapsu otroka, kakor hitro je mogoče. • Če je prisoten več kot en reševalec, en reševalec začne z oživljanjem, medtem ko drugi poišče pomoč. • Če smo s poškodovanim otrokom sami, pričnemo z oživljanjem za približno 1 minuto ali 5 ciklov oživljanja, preden poiščemo pomoč. Za čim krajšo prekinitev oživljanja lahko med iskanjem pomoči dojenčka ali majhnega otroka nesemo s seboj. • Pri klicu na prvo pomoč moramo povedati ◦ KDO kliče? ◦ KAJ se je zgodilo? ◦ KJE se je zgodilo? ◦ KDAJ se je zgodilo? ◦ KAKŠNE so poškodbe? ◦ KOLIKO je ponesrečencev? ◦ KAKŠNE so okoliščine? ◦ KAKŠNO pomoč potrebujemo? Zapomni si: • Ko naletimo na otroka, ki potrebuje pomoč sledimo korakom DRABC kar pomeni Danger, Response, Airway, Breathing in Circulation oziroma VODDO kar pomeni varnost, odzivnost, dihalna pot, dihanje in obtok ali ocena znakov življenja • V primeru, ko otrok ne diha najprej damo 5 vpihov nato pričnemo s stisi prsnega koša in vpihi v razmerju 15:2 • Po minuti oživljanja pokličemo 112 in podamo čim več informacij o okoliščinah nesreče in poškodovanem otroku • Nekoga pošljemo po AED oziroma defibrilator • Z oživljanjem nadaljujemo do prihoda reševalcev ali do spontanega dihanja otroka Stabilni bočni položaj Nezavestnega otroka s prosto dihalno potjo in normalnim dihanjem je treba obrniti na bok v stabilni bočni položaj. Obstaja več možnih načinov stabilnega položaja; katerih cilj je, da preprečijo zaporo dihalne poti in zmanjšajo verjetnost zatekanje tekočin, kot so slina, izločki ali izbruhanina, v zgornje dihalne poti. Zapomni si: • Neodzivnega otroka, ki diha normalno moramo položiti v bočni položaj da sprostim odihalno pot in omogočimo nadaljnje dihanje • Otroka postavimo v bočni položaj tako, da ga zvrnemo na bok in podpremo glavo • Dojenčka vzamemo v naročje in nagnemo proti sebi, prav tako na bok • V obeh primerih redno spremljamo dihanje in odzivnost ter pričnemo z oživljanjem v kolikor otrok preneha dihati Pogosta nujna stanja pri otrocih Zapora dihalne poti Na zaporo dihalne poti s tujkom pomislimo ob nenadnem začetku dihalne stiske brez drugih znakov bolezni; obstajajo kazalci, ki nas posvarijo na možnost vdiha tujka, to so na primer hranjenje ali igranje z majhnimi predmeti tik prede pojavom težav. Udarci po hrbtu in pritiski na prsni koš ali trebuh povečajo tlak v prsni votlini in lahko odstranijo tujek iz dihalne poti. Če je en ukrep neučinkovit, poskusimo izmenično z drugim, vse dokler ovira ni odstranjena. Najpomembnejša razlika med zaporedjem postopkov za odrasle in otroke je, da pritiska na trebuh ne smemo izvajati pri dojenčkih. Kako prepoznamo zaporo dihalne poti? Aktivni ukrepi za odstranitev tujka so potrebni le, ko kašljanje postane neučinkovito, a moramo takrat ukrepati hitro in mirno. • Neučinkovit kašelj prepoznamo po tem da otrok: ◦ Ne more govoriti ◦ Kašelj je tih ali neslišen ◦ Težko diha ◦ Izgublja zavesti ◦ Postaja modrikast • Učinkovit kašelj prepoznamo po tem da otrok: ◦ Joka in odgovarja na vprašanja ◦ Glasno kašlja ◦ Uspe zajeti sapo, preden kašlja naprej ◦ Je popolnoma pri zavesti Kako ukrepamo? DOEJNČKI 1. Petkrat udarimo med lopatici s spodnjim delom dlani. 2. Če vidimo tujek z enkratnim posetegom poskusimo odstraniti 3. Če udarci po hrbtu ne odstranijo tujka, z dvema prstoma pritisnemo petkrat na sredino prsnega koša. 4. Če kljub pritiskom tujka nismo odstranili in se dojenček še duši pokličemo 112 in ponovimo 5 udarcev med lopatici in nato zopet 5 pritiskov na prsni koš. OTROK 1. začnemo s petimi udarci po hrbtu med lopaticama. 2. Če udarci po hrbtu ne odstranijo tujka in je otrok še pri zavesti izvedemo tako imenovan Heimlichov prijem. To storimo tako, da se postavimo za otroka, ga nagnemo nekoliko naprej, stisnemo eno dlan v pest in jo položimo na otrok trebuh pod žličko. Z drugjo dlanjo objamemo pest in potisnemo noter ter navzgor. Zapomni si: • Pri dojenčku pregledamo usta, izvedemo pet udarcev med lopatici in nato 5 pritiskov na prsni koš • Pri otroku spodbujamo kašelj, izvedemo 5 udarcev med lopatici in nato 5 pritiskov na trebuh • Če nismo uspešni pokličemo 112 in nadaljujemo z izvajanjem udarcev in pritiskov • Pričnemo z oživljanjem, če je potrebno Alergijska reakcija Z izrazom preobčutljivost označujemo vse oblike nepričakovanih reakcij, ki nastanejo kot posledica stika z določenim dejavnikom v količini, na katero se zdravi posamezniki ne odzovejo. Z izrazom alergija poimenujemo preobčutljivostne reakcije, pri katerih je dokazan imunski mehanizem ali zelo verjetno obstaja. Alergijske bolezni so tako v bistvu posledica imunskega odziva proti snovem, ki organizmu navadno ne škodijo. Simptomi in znaki nastanejo, ko v stik z alergenom pridemo večkrat. Seveda pa moramo vedeti, da ni vsaka preobčutljivostna reakcija alergija. V določenih družinah se alergijski simptomi ponavljajo in tako imajo potomci v takih družinah večjo možnost za nastanek alergije. Temu pojavu rečemo atopija. Zdravniku lahko pomagate na tak način, da si zapišete ali zapomnite čim več podrobnosti o dogodku, ko so se otroku pojavile težave. In sicer: • Kdaj so se pojavile težave? • Kaj je otrok v tem obdobju jedel in koliko? • Ste bili v tem času na potovanju? • Je otroka pičila ali ugriznila žival? • Kako je izgledala reakcija? • Koliko časa je trajala reakcija? • Kako ste pomagali otroku? • Ima kdo v družini alergijo ali podobne težave? Posebno nevarna alergijska reakcija pa je anafilaktična reakcija. Z izrazom anafilaksija označujemo težke sistemske alergijske reakcije, pri katerih pride do hkratne prizadetosti več organov. Najpogostejši simptomi in znaki, ki se pojavijo pri anafilaksiji, so rdečica, srbenje celega celesa, znaki zapore v dihalih, bruhanje, krčevite bolečine v trebuhu, driska, občutek smrtnega strahu, slabost, omedlevica in izguba zavesti. V nekaterih primerih, ko ima otrok znano hudo alergijo, lahko najdemo reševalni set ob otroku v katerem se nahaja samoinjektor adrenalina. Injektor lahko uporabimo tako, da adrenalin apliciramo v mišico otroka – po navadi zunanji sprednji del stegenske mišice - saj lahko s tem rešimo življenje in zmanjšamo možnosti zapletov. Zapomni si: • Če pride do anafilaktične reakcije pokličemo 112 • V primeru, da imamo na voljo zdravila za alergijo jih uporabimo • Dojenčka nagnemo naprej, da mu pomagamo pri dihanju • V primeru neodzivnosti in če dojenček ne diha pričnemo z oživljanjem Astma Astma je kronično vnetje dihalnih poti. Sprožilci poslabšanja bolezni so virusne okužbe, izpostavitev alergenom, telesni napor, spremembe vremena, čustvene obremenitve, lahko pa pride do astmatičnega napada tudi brez očitnega razloga. Prepoznamo jo po epizodah kašlja, težkega dihanja, piskanja v prsih in dušenja. V primeru, ko otrok doživi astmatični napad ga najprej pomirimo in povemo naj diha počasi in globoko, saj bo s tem lažje kontroliral dihanje. Nato mu pomagamo uporabiti inhalator. Otroka posedemo v udoben položaj. Če se stanja ne izboljša, gre lahko za težji napad. V tem primeru naj otrok vsake dve minuti vzame enega ali dva vpiha. Če se kljub tebu stanje slabša ali gre za prvi takšen napad pokličemo 112. V času čakanja pomagamo otroku pri uporabi inhalatorja in spremljamo dihanje ter odzivnost. V kolkor otrok postane neodziven sprostimo dihalno pot, preverimo dihanje in pričnemo z oživljanjem. Zapomni si: • Otroka pomirimo in mu pomagamo uporabiti inhalator • Pokličemo 112, če gre za hud napad ali se stanje ne izboljšuje • Spremljamo odzivnost med čakanjem na pomoč Epileptični napad in vročinski krči Epileptični napadi, kot jih pojmuje večina ljudi, se pri otrocih pojavlja bolj redko. Pogostejše se tako imenovane absence, to so napadi neodzivnosti, ko se otrok zagleda v točko in z njim ni mogoče komunicirati. Za pojav mišičnih klonično-toničnih krčev oziroma »tresenja« je pogosto vzrok povišana telesna temperatura otrok nad 38.5 °C. Razvijajoči se možgani namreč slabše tolerirajo porast telesne temperature, posledica pa so tako imenovani vročinski krči. Kljub zelo dramatični sliki so zapleti epileptičnih in vročinskih krčev ob pravilnem ravnanju redki. V primeru napada otroka ne premikamo ali omejujemo ampak pazimo, da se ne poškoduje. V usta ne vtikamo prstov ali drugih predmetov, saj s tem tvegamo dodatno poškodbo otroka ali pa poškodbo sebe! V otrokovi bližini umaknemo vse nevarnosti, na primer ostre predmete ali vroče tekočine, in okrog njega položimo mehke blazine, odeje ali brisače. V primeru, da gre za vročinske krče poskrbimo, da se otrok ohladi, in sicer tako, da mu slečemo oblačila in odpremo okno. Pri tem moramo biti pozorni, da se otrok ne podhladi! Po prenehanju napada so po navadi otroci zaspani in neodzivni zato jih položimo v stabilni bočni položaj, da pomagamo vzdrževati prosto dihalno pot. Pokličemo 112 in poskušamo pomiriti otroka in ostale okrog njega. Med čakanjem na prihod reševalcev spremljamo dihanje in odzivnost otroka. Zapomni si: • Zavarujemo otroka in okolico z mehko odejo ali blazino • Ne oviramo otroka med napadom • Otroka ohladimo • Po napadu sprostimo dihalno pot in preverimo dihanje • Otroka namestimo v stabilni bočni položaj in redno preverjamo odzivnost • Pokličemo 112 Poškodbe Šok Šok je življenjsko ogrožujoče stanje, ki se pojavi, ko pomembni organi v telesu ne prejmejo dovolj krvi in kisika. To se lahko zgodi dojenčku v primeru večje izgube krvi zaradi zunanje krvavitve, notranje krvavitve ali ob zaprtem zlomu kosti. V šok lahko dojenček pade tudi v primeru izgube telesne tekočine na primer zaradi dehidracije, driske, bruhanja ali opeklin. Prav tako lahko pride do šoka tudi v primeru anafilaktične reakcije ali hude okužbe. Dojenčka, ki je v šoku lahko prepoznamo po več znakih, kateri niso nujno prisotni hkrati. • Dojenček se v primeru šoka ne počuti dobro in izgleda bled • Njegova koža je lahko hladna • Diha lahko plitko in hitro • Lahko spušča glasove, ki se slišijo kot godrnjanje • Lahko zavrača hrano • Lahko ne lula, kar opazimo kot suhe plenice • Lahko izgleda zmeden in se ne odziva kot ponavadi • V ekstremnih primerih je lahko celo neodziven Ko pridemo v stik s takim dojenčkom vedno sledimo korakom DRABC oziroma VODDO, ki smo jih opisali pri poglavju TPO in AED. Ko pokličemo številko 112 povemo, da se otrok počuti slabo in je v šoku. Poskušamo obrazložiti kaj mislimo, da je vzrok, na primer krvavitev, driska, bruhanje ali alergijska reakcija. Majhne dojenčke stisnemo k sebi v naročje, starejše položimo na ravno podlago in dvignemo noge ter jih podložimo na primer z mehko blazino ali zvito brisačo. V tem položaju jih ne puščamo same. Zrahljamo in odpnemo jim obleko okrog vratu, prsnega koša in bokov. Zapomni si: • Pokličemo 112 • Dvignemo noge nad nivo prsnega koša • Otroka namestimo v udoben položaj in ga pomirimo • Redno spremljamo dihanje in odzivnost Poškodba glave V primeru lažje poškodbe lahko pri dojenčku opazimo modrico ali buško, včasih tudi rano, vendar je odzivnost dojenčka še vedno normalna. Ob manjšem udarcu v glavo položimo dojenčka v naročje in postavimo hladen obkladek na mesto udarca, da zmanjšamo oteklino. To je lahko vrečka ledu ali zmrznjena zelenjava, ki jo zavijemo v brisačo oziroma neko tkanino. Obkladek lahko držimo na mestu udarca največ 10 minut. Med hlajenjem poskusimo oceniti odzivnost dojenčka. • Ali ima odprte oči in se odziva na premike ozioma svetlobo? • Ali se odziva samo na zvok in govor? • Ali se odziva samo na bolečino? • Ali je neodziven? V primeru, da je naš malček neodziven, se odziva samo na bolečino ali samo na zvok in govor pokličemo 112 ter jih prosimo za pomoč. V primeru močnejšega udarca v glavo in težje poškodbe lahko to prepoznamo po naslednjih znakih: • zaspanost • vztrajen glavobol • vrtoglavica • bruhanje • epileptični napad • iztekanje tekočine iz ušes in nosu • neodzivnost Če mislite, da je vaš malček prejel močnejši udarec v glavo, opazite katerega od omenjenih znakov ali se njegovo stanje poslabša takoj pokličite 112 in povejte, da je prišlo do močnejšega udarca v glavo. Zapomni si: • V primeru manjše poškodbe predel hladimo, preverjamo odzivnost otroka in oskrbimo rano v kolikor je prisotna • V primeru, da sumimo na težjo poškodbo pokličemo 112, preverjamo dihanje otroka in se pripravimo na oživljanje Krvavitev Pri opraskaninah in vrezninah poškodovani predel najprej očistimo. To storimo tako, da položimo ta predel pod hladno vodo ali ga obrišemo z ne alkoholnimi robčki. Nato predel posušimo ter pokrijemo s sterilno gazo, ki jo lahko najdemo v kompletih prve pomoči, ali s čisto brisačo oziroma tkanino. Nato poiščemo večji obliž ali sterilno pokrijemo rano. Pri hujših poškodbah lahko pride do večje krvavitve, ki se ne ustavi spontano. V tem primeru najprej odstranimo oblačila dojenčka. V kolikor je v rani tujek ga pustimo pri miru in pritisnemo na tkivo okrog rane ter potisnemo robove rane skupaj. Če v rani ni tujka pritisnemo direktno na rano preko sterilne gaze ali povoja. Nato pokličemo na 112 in povemo kje se nahaja rana ter kakšna količina krvi je prisotna. Zapomni si: • Pritisnemo na mesto krvavitve ali ob rob rane, če se v rani nahaja tujek • Pokličemo 112 in opišemo mesto ter količino krvavitve • Rano sterilno obvežemo in preverimo prehod krvi • Vsakih 10 minut preverimo prevezo in prehod krvi • Redno spremljamo odzivnost otroka Zvin Poleg udarcev v glavo si dojenčki pogosto tudi poškodujejo roke in noge. Pri malčkih je težko razlikovati med zvinom in zlomom, zato v primeru, ko nismo prepričani poiščemo pomoč pri zdravniku. Če mislimo, da je prišlo do zvina ali lažje poškodbe si lahko vedno pomagamo s kratico RICE: Rest oziroma počivanje, Ice oziroma led, Comfortable support oziroma udobna podpora ter Elevation oziroma dvig. Zapomni si: • Pri zvinu si pomagamo s kratico RICE (rest oziroma počitek, Ice oziroma led, comfortable support oziroma udobna podpora in Elevation oziroma dvig) • Pogosto je pri otrocih težko razlikovati med zlomom in zvinom zato raje obiščemo zdravnika, če nismo prepričani o poškodbi Zlom in Izpah V primeru hujše poškodbe lahko pride tudi do zloma, premika ali poka kosti. Znaki, ki nakazujejo na zlom so lahko močna bolečina, omejena gibljivost, derfomiran poškodovan predel, oteklina in rdečina. V primeru zloma poskušamo dojenčka umiriti in ga držati pri miru. Na prizadeti ud namestimo opornico, ki bo otroku pomagala v smislu lajšanja bolečine. Zapomni si: • Otroka ob sumu na zlom najprej pomirimo in držimo na mestu • Poškodovani predel imobiliziramo z opronico ali trdim predmetom • Poiščemo zdravniško pomoč Pogoste zdravstvene težave pri otrocih Vročina in okužbe Virusi in bakterije so naši vsakodnevni spremljevalci. Zavedati se moramo, da je imunski sistem otrok, predvsem v najzgodnejšem delu življenja, še nerazvit in tako slabše pripravljen na spopad z okužbami. V primeru, da je prišlo do okužbe, bomo pri otroku najverjetneje videli vsaj katerega od teh znakov: • zvišano telesno temperature • izcedek iz nosu • slabšo ješčost • kašelj • jokavost • utrujenost • bruhanje • drisko Pri virusnih obolenjih sicer velja, da ta minejo sama od sebe, do takrat pa je pomembno, da otrok počiva, uživa zadostne količine tekočine in hrane ter, da kontroliramo njegovo telesno temperaturo. Telesno temperaturo znižujemo ko poraste do 39 °C ali že prej, če je otrok močno utrujen. Najprej jo poskušamo znižati z ohajevalnimi kopelmi in obkladki, če nismo uspešni pa z zdravili. Otroka z vorčino moramo odpeljati k zdravniku: 1. Če je mlajši od 3 mesecev 2. Če odklanja tekočini oziroma manj lula 3. če je močno utrujen oz zaspan tudi po tem ko mu znižamo temperaturo 4. Če povišana temperatura vztraja več kot 3 dni Zapomni si: • Preverimo temperaturo dojenčka in ga hladimo • Damo mu dovolj tekočin • V primeru, da je otrok mlajši od 3 mesecev, odklanja tekočino ali če se stanje slabša ga moramo odpeljati k zdravniku Piki žuželk in ugrizi živali Piki žuželk so za večino le neprijetna in boleča izkušnja, lahko pa se po piku razvije lokalna ali sistemska alergijska reakcija. Najbolj pomembni sta predvsem dve skupini kožokrilcev: ose in sršeni ter čebele in čmrlji. Reakcije na pik so tako lahko lokalne, obsežne lokalne ali anafilaktične. Običajne reakcije na pik so lokana bolečina, otekanje in rdečina, ki običajno v naslednjih urah izzveni, zato otrok potrebuje večinoma le hladne obkladke in protibolečinska zdravila. Pri obsežni lokalni reakciji se oteklina širi z mesta pika in največjo velikost doseže v 48 urah; traja teden dni, spremljata jo lahko utrujenost in slabost. Značilnosti anafilaktične reakcije po piku insekta so enake kot pri ostalih vzrokih, simptomi pa se običajno začnejo 10-15 minut po piku. Zapomni si: • Večina pikov žuželk je samo neprijetna in boleča izkušnja • Pomagamo lahko z obkladki in protibolečinskimi sredstvi • V primeru anafilaktične reakcije pokličemo 112 in uporabimo zdravila, če so na voljo • V primeru pika si zapomnimo čim več podrobnosti o dogodku torej čas pika, časo do reakcije, vrsta živali in oblika reakcije Stik s strupenimi snovmi Akutne zastrupitve so najpogostejše pri otrocih v starostnem obdobju od 1. do 3. leta. Najpogosteje se otroci zastrupijo tako, da strup zaužijejo, manj pogosto pa z vdihovanjem ter preko kože in sluznic. V primeru zaužitja poskušamo najprej ugotoviti kaj, kdaj in kakšno količino je naš malček zaužil. Pri tem si lahko pomagamo z bližnjo okolico. Nato pokličemo 112 in povemo čim več informacij, ki jih imamo na voljo. Med čakanjem na reševalce preverjamo ali sta dihanje in odzivnost normalna. Če dojenčka pečejo usta ali ustnice mu lahko damo majhne požirke vode ali mleka dokler ne pride pomoč. Pri tem dojenčka NE spodbujamo k bruhanju. Zapomni si: • Poskušamo ugotoviti kaj je otrok zaužil • Pokličemo 112 • Redno preverjamo dihanje otroka • V primeru pekočega občutka v ustih damo otroku majhne požirke vode ali mleka Opekline Opeklino ponavadi povzroči tako imenovana suha vročina, na primer plamen ognja, likalnik ali sonce. Oparino pa povzroči mokra vročina, na primer vroča para ali vroč čaj. V primeru opekline ali oparine lahko pri svojem dojenčku opazite: • da jočejo in so v bolečini • lahko imajo otečen in rdeč poškodovan predel • lahko imajo mehurje • v nekaterih primerih se lahko pojavi tudi odstopanje povrhnje plasti kože Poškodovan predel takoj postavimo pod hladno vodo za vsaj 10 minut. Na poškodovano področje ne polagamo ledu, krem ali praškov saj lahko povzročijo vnetje rane in slabše celjenje. Dojenčka slečemo, v kolikor se obleka drži kože je ne odstranjujemo. Če so na področju opekline prisotni mehurji, teh ne prediramo. Poškodovano področje sterilno pokrijemo in zaščitimo. Zapomni si: • otroka umaknemo od vira toplote • Hladimo poškodovano mesto z vodo vsaj 10 minut • Opeklino zaščitimo • Pokličemo 112 Na obisk k zdravniku Za otroka in njegove starše ali skrbnike je lahko obisk zdravnika izredno stresen dogodek. Sploh, ko je obisk ob nezgodi. Zato je tu nekaj koristnih nasvetov, ki smo jih pripravili za vas: • Najprej ocenimo stanje. Če menimo, da gre za dogodek, ki zahteva zdravniško oskrbo, v kolikor to zahtevajo okoliščine poskrbimo za prvo pomoč in se nato odpravimo v najbližjo zdravstveno ustanovo • Otroka pripravimo na odhod k zdravniku. Če je dovolj star, da razume dogajanje se z njim pogovarjamo. Zagotovimo mu, da bomo tekom pregleda ob njem in, da bo vse dobro. • Če gre za manjše otroke in dojenčke, se pregled lahko izvede v naročju staršev. Zelo pomembno je, da spremljevalci zdravniku pomagamo pri pregledu, sledimo njegovim navodilom in iskreno ter v celoti odgovorimo na njegova vprašanja. • V kolikor sta prisotna dva ali več spremljevalcev se že vnaprej dogovorimo, kdo bo otroka spremljal v ambulanti. • Vsa vprašanja za zdravnika vprašamo mirno in pomirjujoče. Otroci hitro razberejo, ko gre za krizno situacijo in miren pregled se lahko kaj hitro zaplete. • Seveda pa lahko zdravnika vedno vprašamo, kako bo obravnava potekala, kaj od nje pričakovati in nanj naslovimo vse skrbi, zadržke ali pomisleke. Vedno vam na vse z veseljem odgovorimo. Cepljenje Področje cepljenja ureja Zakon o nalezljivih boleznih, ki določa, da je v Sloveniji obvezno cepljenje proti: • Hemophilusu influenzae tipa B • Davici • Tetanusu • Oslovskemu kašlju • Otroški paralizi • Ošpicam • Mumpsu • Rdečkam • Hepatitisu B Če obstajajo določeni epidemiološki razlogi, pa še proti steklini, rumeni mrzlici, trebušnemu tifusu, klopnemu meningoencefalitisu, gripi, tuberkulozi in drugim nalezljivim boleznim. V letu 2020 se je cepilni program spremenil. Tako vsi otroci pred vstopom v šolo dobijo tri odmerke novega cepiva v tretjem, petem in dvanajstem mesecu starosti. Cepivo jih zaščiti pred davico, tetanusom, oslovskim kašljem, Hepatitisom B, otroško paralio in HiB oziroma pred bakterijo heamophilus influenaze tipa B. Pri zadnjem odmerku prejmejo tudi cepivo proti ošpicam, mumpsu in rdečkam. Poleg naštetih obveznih cepljenj je priporočeno tudi cepljenje proti pnevmokoknim okužbam, ki ga otroci lahko prejmejo ob obveznem odmerku. Malčkova lekarna Pripravili nekaj opornih točk, ki pomagajo pri preventivni pripravi doma in v tujini. Domače in potovalne lekarne so namreč pogosto med zadnjimi stvarmi, ki jih urejamo in aktivno razmišljamo o njih. • Vedno se o posameznem zdravilu posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom! Zdravljenje po lastni presoji brez predhodne raziskave in nasveta strokovnjaka odsvetujemo! • Uporabljajte le poznane produkte, ki ste jih v preteklosti že uporabljali in so dali željen rezultat. • Držite se navodil zdravnika ali farmacevta. Prirejanje terapije lahko vodi v neželene zaplete ali pa prepreči optimalen razplet zdravljenja. S predčasnim zaključkom terapije lahko namreč prispevate k razvoju odpornosti bakterij proti antibiotikom, oseba pa tvega ponovitev bolezni, v skrajnem primeru pa pri ponovnem zagonu isto zdravilo kot prej ne bo pomagalo. • Zdravila shranjujte na varnem mestu, nedosegljivo otrokom, v originalni embalaži, ne izpostavljajte jih sončni svetlobi in sledite navodilom proizvajalca glede shranjevanja. Preverite tudi, da zdravila slučajno nimajo pretečenega roka uporabe. • Pred odhodom na pot je smiselno, da vaša lekarna vsebuje kakšno zdravilo proti bolečinam, probiotik za primer driske, zdravilo, ki pomaga pri nižanju telesne temperature in vsaj delno prvo pomoč za primer poškodb (npr. povoj, sterilne komprese, obliže). • Ko so otroci dovolj stari je smiselno, da jih podučimo o varni rabi zdravil. Z otroki se pogovarjajte o njihovem zdravju in jim pomagajte pri spoznavanju sebe in okolice. Potovanje z otroki Pripravili smo še nekaj nasvetov glede potovanj z vašimi malčki. Zavedati se moramo, da je večurna pot za otroke in tudi odrasle lahko velik zalogaj in zato zahteva temeljito pripravo. Svetujemo vam, da se pred odhodom vedno pozanimate, kje so v okolici vaše destinacije zdravstvene ustanove, ki bi vam v primeru zapletov lahko prišle prav. Naslove in za kakšno ustanovo gre si zapišite na mesto, ki bo v primeru nezgode pri roki. V primeru nezgode vam to lahko prihrani pomemben čas, reševanja situacije pa se lahko lotite bolj osredotočeno in mirno. Zapišite si tudi številko nujne medicinske pomoči in si jo shranite v telefo. Ko sporočate nezgodo si zapomnite, da vedno sporočite • kdo ste, • število poškodovanih, • kje se nahajate, • kaj se je zgodilo in sledite navodilom, ki vam jih da dispečer. Ob sporočanju seveda ne pozabite nuditi prve pomoči! V kolikor ste sami, pri pogovoru preko telefona vključite zvočnik in tako sprostite roke za izvajanje prve pomoči. Pred odhodom se z zdravnikom posvetujte o smiselnih preventivnih ukrepih. Potovalne ambulante bodo z veseljem pomagale pri načrtovanju vaše poti, kar se tiče zdravja.